Praznovali smo 25-letnico razglasitve Republike Slovenije

Osrednjo občinsko prireditev ob dnevu državnosti, ki smo jo imeli 23. junija, je s svojim nagovorom počastil Venčeslav Ogrinc, upokojeni brigadir Slovenske vojske, podpredsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Lepo je, da nam spregovori kot aktivni udeleženec zgodovinskih dogodkov pred 25-imi leti. Da bodo nekatere misli iz njegovega slovesnega nagovora ostale še bolj v spominu, naj jih navedem tudi v tem prispevku:
»Plebiscit o samostojnosti decembra 1990 je pokazal izjemno odločenost vseh Slovencev, da gremo po lastni poti in odidemo iz državne tvorbe, kjer ni bilo več prostora za dogovor, enakopravnost vseh federalnih enot, medsebojno strpnost in razumevanje.
Prav rezultat plebiscita je za nas, pripadnike takratnih obrambnih sil Republike Slovenije, bil zaveza, da storimo vse, da se volja naših državljanov uresniči v celoti. Mi veterani, pripadniki takratne Teritorialne obrambe in Milice, smo to nalogo opravili častno, zanesljivo in pogumno. Ko gre za domovino, se ne sprašuješ, kaj bo ta storila zate. Vsak od nas je vedel, kaj mora storiti zanjo. Mi domovine nismo pustili na cedilu.
Pot od plebiscita do razglasitve samostojnosti ni bila lahka. Samo šest mesecev je bilo časa, da to uresničimo. Pripravili smo obrambne načrte, usposabljali enote, se maja 1991 v Pekrah prvič soočili z JLA. Takrat so prebivalci Peker, Limbuša in Maribora dokazali, da si sanj o samostojnosti ne dajo vzeti. Mi iz TO in Milice pa smo se dokončno prepričali, da gre zares.
Slovenija in njeni organi oblasti, z nedeljivo podporo slovenskega naroda in prebivalcev, smo to pot uspešno prešli. Šest mesecev po plebiscitu smo 25. junija 1991 razglasili samostojno državo Republiko Slovenijo.
Komaj se je 26. junija v Ljubljani dodobra končala slovesnost razglasitve države Slovenije, so se že ogrevali tankovski motorji JLA. Enote so prehajale v polno bojno pripravljenost. Generalštab JLA je izdajal zadnje ukaze podrejenim. Garnizije po slovenskih mestih, Zagrebu, Varaždinu, Karlovcu, na Reki, Pulju, Bihaću so pričele uresničevati tajne načrte tedanje, menda še vedno ljudske armade. Pričela se je agresija na Slovenijo.
Prisilili so nas v vojno. Toda, bili smo pripravljeni. Slovensko politično vodstvo, Teritorialna obramba, Milica, civilna obramba, predvsem pa Slovenke in Slovenci. Komaj rojeno državo smo ubranili, dosegli umik JLA iz Slovenije in 25. oktobra postali v celoti suvereni.
Izjemno ponosen sem, da sem bil sopotnik in aktivni udeleženec osamosvajanja. Nikoli ni bilo trohice dvoma, da ne bi uspeli. Kot je rekel veliki Slovenec dr. Pučnik: »Jugoslavije ni več, sedaj gre za Slovenijo.«
V vojni za samostojno Slovenijo ni šlo za politične elite in privilegije, ki so si jih kasneje v obilju prigrabili. Šlo je za Slovenijo. Ker je to naša edina domovina. Ker jo imamo radi. Ker tu živimo. Ker se tu počutimo varno. Nam zvestobe domovini ne bodo merile politične stranke. Ne bodo nam predpisovale domoljubja. Domoljubje se dokazuje s spoštovanjem vseh in vsakega od nas. Mi veterani vojne za Slovenijo smo zvestobo domovini in domoljubje dokazali pred 25-imi leti. Brez pomislekov bi to storili še enkrat.
Tako kot imamo radi svojo družino, imejmo radi tudi domovino. Tudi takrat, ko ji ne gre dobro. Ko smo razočarani. Ko smo žalostni. Ko mislimo, da nas je pustila na cedilu.
Imamo le eno in edino domovino. Najlepšo na svetu. Je tam, kjer sem bil rojen. Tu je moja družina, sosedje, prijatelji. Imejmo jo zase in ne dovolimo, da si jo kdo prisvaja.
Srečno Slovenija in vse najboljše za tvojih 25 let.«

Program občinske proslave smo pripravili Samotarji s pevskima zboroma iz Hoč in Hotinje vasi, ljudske pevke, tamburaši in rogisti. Povezovalca Anita in Kuki pa sta poskrbela tudi za vedrejši del večera. V dveh duhovitih prizorih o ustanavljanju pevskega zbora smo skušali prikazati, kako se gradi enotnost ali ustvarja neenotnost, kako malo je potrebno, pa smo ponovno razcepljeni in razdeljeni – kako pa se da najti tudi skupna pot med ljudmi (in narodom). Vse misli o razpoki so med vrsticami govorile o našem narodu, ki mora prav tako kot Samotarji najti načine za povezovanje takšnih in drugačnih razpok. Kakor so za zbor potrebni glasovi, je za sodelovanje potreben ustvarjalni pogovor, posluh za sočloveka, predvsem pa veselje do življenja v skupnosti. Zato smo si za moto večera izposodili kar verz in Prešernove Zdravljice: Edinost, sreča, sprava … »Narod smo vsi, tega ne pozabite nikoli!« nam je položila na srce Anita Arzenšek, naša podžupanja in zvesta Samotarka.

Majda Strašek Januš